VELESLALOM PO MEJI (1.dan)

 

Zjutraj smo se dobile pred šolo, napakirale kombi, se poslovile od staršev ter počasi odpeljele po našega prijatelja Borisa Brankota. Na začetku ni bil navdušen nad vožnjo, ko se je pa končno umiril, smo že mislile, da je življenje izšlo iz njega. A smo na srečo opazile, da še diha. Po nekaj urah smo prispeli do območja Hrvaško-Srbske meje, kjer nas je čakala dolga kolona. V tem trenutku smo zagledale naše sotekmovalce: starček v rdečem polotu, brez klime, nizozemca v mini-ju in nepomični avtodom. In tekma se je začela. Veleslalomirale smo med našimi tekmeci in se odločale, katera bo zmagovalna proga. Na koncu je prišlo še do incidenta, kateri je ustavil tekmo, zaradi naše radovednosti (preveč testosterona v enem avtomobilu). V finish line smo prišle pred vsemi našimi tekmeci in naš finish time je bil dobri 2 uri. Nadaljna pot do apartmaja je potekala relativno nemoteno. Ko smo se razapakirale smo bile že zelo lačne. Odpravile smo se na slabih 40 čevapov. Natakar je dvomil v naše sposobnosti in preveril če želimo res naročiti 40 čevapov. Zato nam je predlagal, da vseeno naročimo le dve lepinji namesto štirih. A me bi bile bolj zadovoljne s 40 lepinjami in le dvema tema čevapoma. Po obilnem obroku smo se sprehodila po ulicah Beograda. Ter se počasi vrnile nazaj do apartmaja in se po naporni tekmi zasluženo odpočile.

p.s. Boris Branko je profesoričin muc.